Forsiranje alternativnega filma

29. 12. 2021

V okviru projekta »Demokracija v novicah«, ki ga izvajamo na Zavodu ŠOLT v sodelovanju z Radiem Študent in ga sofinancira Evropska Unija,  so se mladi na 2.  delavniški aktivnosti učili tudi o procesu ustvarjanja novinarskih prispevkov. Mladi so pripravili prispevke njim ljubih tematik. Z vami delimo odličen oris oz. članek ene izmed udeleženk Pike K.

FORSIRANJE ALTERNATIVNEGA FILMA

(film pod družbeno prisilo)

»Ob tem mladi danes tudi gledajo filme drugače, večinoma doma, na računalniku ali na kakšnih mobilnih napravah. S tem pa izgubljajo stik z nekim družbenim diskurzom o filmu in filmskem.« Zofijini ljubimci (2017)

Ali »mladim« in »filmu« resnično kaže tako slabo, kot lahko marsikje zasledimo? Zanimanje za film je visoko, ta je vedno bolj dostopen in že vsakdo lahko snema. Kljub temu se zdi, da nekaj »ne klapa.« Vera v marginalnost filma je močna.

Pogosta tema diskurza in celo povezovalni element med mladimi so prav filmske vsebine. Ali bolje rečeno; vsebine nanizank, nadaljevank in drugih videov, razdrobljenih po internetnem odlagališču.

Tu seveda ni govora o izmenjavi premišljenih mnenj, temveč gre bolj za površinski pomenek oz. obnovo pred kratkim absorbiranih vsebin, s katerimi komaj shajamo- nove epizode, sezone in serije pa se na strežnike nalagajo s svetlobno hitrostjo. Poglobljene in premišljene analize ogledanega preprosto nismo sposobni. Trg je patetično prenasičen z vsebinami.

Ob prenasičenosti se na robu kocke vprašljivosti zamaje pojem izbire. In v taisti terminološki bazi: svoboda slednje. Logična opazka bi bila, da je izbire več, ampak ali je odločitev, kaj bomo gledali, res 100% naša? Namesto, da kliknemo na prvo serijo, ki nam jo Netflix ponudi, bi morali svoj čas posvetiti podrobnejši raziskavi, skozi katero bi ugotovili, katera izmed vseh ponujenih ima najboljšo vsebino, najboljši razvoj, najboljše sporočilo … katero si torej najbolj splača ogledat. A pot do končnega sklepa bi lahko trajala leta. Čas je za kaj takega predragocen. Veliko lažje je slepo zaupati presoji Netflix operaterjev in »izbrati,« kar se že samo od sebe ponuja.

Po drugi strani gre za naše notranje potrebe: zakaj sploh hočemo karkoli gledati in kaj pravzaprav pričakujemo? Kakšen je naš motiv, kaj čemu namen … Kakopak tudi za banalna vprašanja, kot so ta, sodobni človek pač nima časa.

Povprečna sezona sestoji iz dvaindvajsetih štiridesetminutnih epizod … adijo petnajst ur življenja. Naše dolgoletno uživanje serij je pokazalo, da je njihova kakovost povečini primerljiva. Ni nujno slaba, je pa precej povprečna. Nevedoč, če ne kar ignorantsko, forsiramo kvantiteto pred kvaliteto.

In podobno razmišljajo tudi svetovni filmski distributerji, ki so odgovorni za včeraj  predlagano franšizo na tvojem profilu in na katero si danes skoraj gotovo kliknil.

Če bi brali članke izpred let (iz začetka dvatisočih), bi ugotovili, da so takrat še napovedovali porast zahajanja v kinematografe, ki so veljali za najpomembnejši medij posredovanja filmskih vsebin. Upad priljubljenosti kinotek od takrat resda ni bil drastičen, a o megalomanskem porastu tu prav tako ni govora. T. i. »blagajniški prihodki« niso več reprezentativno merilo filmskega uspeha- oddaljuejo se od sodobnega in se pečajo z arhaizmi.

Iz začetka dvatisočih lahko razberemo množični odklonilni odnos ali zavračanje pretirano komercialnih filmov, kljub forsiranju slednjih v filmskih teatrih po svetu. Sicer je že tedaj dober marketing s korektno oceno potencialne publike požel uspeh ter napolnil dvorane v tednu premiere, a na ponovitvah; in ne sploh nujno na matinejah; je bilo moč prešteti le še za pest razočaranih gledalcev.

To pomeni, da so se gledalci že pred dvema desetletjema zavedali »problematike« invazivnosti tujerodnega (amerikaniziranega ali kasnejeglobalnega) filma, ki je vdiral v domače kinematografe … Od takrat je minilo veliko dragocene časa. Sodobni slovenski kino spored je izpostavljen 90% okupaciji projekcij ameriškega porekla.

Kaj lahko sklepamo iz tega? Da velik del generacij, ki bodo krojile prihodnost Slovenije (tudi kar se tiče filmske industrije), kot prvinskega predstavnika filma vidi izključno Hollywood in samo Hollywood, kakršen je danes. Ne Hollywood, ki je doživel svoja najplodnejša leta v času Botra, Izganjalca Hudiča in Divje bande, temveč Holywood v vsej svoji razčlovečenosti, pretiranosti in paradiranem kiču, ki smo ga vajeni (in očitno ne siti). Ne v blišču, marveč v bedi. :/

Pridevnika »komercialen« se je skozi zgodovino prijel slab sloves. Vendar kljub temu koherenca med osovraženostjo komercialnega in gledanostjo slednjega, ki po statistikah sodeč sega v vrtoglave višine, zadnje čase ni najbolj homogena. In predvsem ne najbolj obetavna. Kako je možno, da smo že v osnovnošolski knjižnici lahko v Knjigi rekordov izbrskali podatek, ki pravi, da je Adam Sandler najbolje plačan igralec na svetu, po drugi strani pa se vsi pritožujejo nad njegovimi filmi?

Odgovor je preprost: se ne. Ljudje to dejansko gledajo. Kdaj in kako se je v človeštvu pojavil miselni preskok, ki je gledalce spodbudil h gledanju slabih holllywoodskih filmov, za katere je v splošnem znano, da poneumljajo in si rit rešujejo s trenutno aktualno igralsko zasedbo ter posebnimi/naprednimi CGI učinki, se zdi uganka.

Me je pa presenetila pripomba vrstnika, ki mi je na vprašanje, čemu ima cenene komedije raje od črno-belega Prebivalca Kana odgovoril z: »Ker se nekaj dogaja, lahko jih dejansko čutim in razumem. Tiste črno bele slike mi nič ne povedo.«

»/…/Hollywood je iz tega vidika konservativen, ne liberalen,« piše Boris Jereb (2017), ko bralca napeljuje vse bliže realizaciji, da so hollywoodski filmi odraz sedanjosti v najbolj dobesednem smislu. Kar je po svoje poslanstvo in naloga filmarja- ovekovečiti ero in v njej živečo družbo. Ampak: ali ti filmi zajamejo duh časa? Manjka jim perspektiva, za kaj takega so prepovršinski. »Sodobni film temelji na vizualni privlačnosti, iz naratološkega vidika sestoji iz preprostejših in epizodičnih struktur. Poglobljeno gledanje umetniških filmov danes tako postaja bolj izjema kot pravilo.« (Olney 2010: 166).

Ob čemer se človek zamisli: če je kinematografija res ogledalo družbe, smo potemtakem tako plehki, površinski in izpraznjeni tudi mi sami? Ena za nas in za nam najbližje generacije značilnih karakteristik je nezmožnost koncentracije in opazovanja podrobnosti. Smo robustni in brez občutka. Brez delitve vseh področij življenja na več razdrobljenih in le površno obravnavanih delcev, ki jih nadaljnjo obravnavamo ločeno, nam ni moč živeti. Tako kot so filmi ponotranjili hitro, dinamično, dokumentarno menjavanje kadrov, smo raztresen, hiter in enoslojen način bivanja prevzeli mi. Ne živimo življenja, marveč živimo tedne. Iz enega v drugega prehajamo s podobno lahkostjo kot preidemo s španske na italijansko telenovelo. Dogodki prejšnjega tedna so za nas bržkone lanski sneg, telenovele pa čez dan ali dva sploh ne bo več na sporedu.

In tragika, s katero se srečujejo masovno proizvedeni filmi, se kaže ravno v obsodbi na pozabo, v katero neustavljivo polzijo. Osredotočenost na dobiček je zamenjala element memoriabilnosti, ob metamorfozi v prodajno blago se je film prelevil v izumetničeno pocestno striperko (visoka cena, a cenena).

Dandanašnja filmska industrija v ZDA je do skrajnosti globalizirana, pravi Boris Jereb (2017): »V obdobju, ko se ves Zahodni svet utaplja v največji gospodarski krizi po veliki depresiji, so na filmskem področju letni prihodki zgolj kitajskega filmskega trga med letoma 2009 in 2014, narasli za vrtoglavih 400%.« Kitajci naravnost ljubijo ameriško kinematografijo, Američani pa; ki ljubijo predvsem sebe; se ob vsem tem zgražajo in si želijo več amerikanizmov. Filmarji so tako torej svoje ljudi zatajili, zanemarili in odrezali iz kadra.

Nekaj ustreznih taktičnih korakov in že je postal film interes strogo globalnega. Tujega (dobičkonosnega) občinstva ne zanimajo lokalno znane osebnosti iz podeželja v ZDA, vedo pa kdo so Trump, Lincoln in Kardashianovi, zato bodo ti pogosteje omenjeni na velikem platnu. Tudi na področju humorja je bila krvavo potrebna drastična degradacija, saj niso vse šale in heci svetovno smešni, pa tudi primerni ne.

Težava absolutno nastane tudi kar pritiče aktualnosti: kateri problemi se pojavljajo povsod in jih je zatorej smotrno prikazati kot take- kaj pesti ves svet? Teme kot so rasizem, homofobija, seksizem, okoljska problematika (globalno segrevanje, …) močno izstopajo. Hudimano resne in pomembne tematike, ki pa jih forsirana komerciala mnogokrat prav neokusno popači, s čimer doseže le žalostno inverzijo željenega. (Zato se velik del »ustvarjalcev« oklepa preprostejših dikcij in povzema lahkotnejše vsebine, ki ne predstavljajo nobenih grandioznih tveganj, npr. norčevanje iz partnerskih problemov).

Ko je poniknilo obravnavanja specifičnega problema, ki zajema občutno manjši teritorij lokalnega značaja, so se filmarji začeli zelo nadrobno posvečati zgolj najobširnejšim svetovnim konfliktom; snemati so pričeli posplošene kritike svetovne družbe, kar z drugimi besedami pomeni, da ničesar ne zmorejo zajeti v celoti.

Zbodel me je romanticizem oz. esteticizem raka v filmu Leto življenja (2020), režiserja Mitje Okorna, ki se je resne in težke tematike lotil okorno. Slavna igralska zasedba, subtilno umeščene reklame in kičasta barvna paleta ne delujejo pristno. V takem primeru bi bil alternativni (art) film primernejša izbira. Bolj funkcionalna in bolj prepričljiva.

Morda dejstvo, da na naši domači sceni prevladuje izražanje skozi alternativni film in da je našim režiserjem komercialni film zaenkrat kolikor toliko tuj, pojasni ustrežljivo sprejemanje tujih vsebin, ki nudijo nekaj, česar na našem trgu tako rekoč ni.

Tržišče obvladujejo zabavni žanrski filmi, čemur se z Disneyimi risankami vzgojeni otroci, kar mi smo, s težavo upremo. Ali bolje rečeno: se nikoli nismo. Ker zakaj bi se. Konformistično smo podlegli. To se zloglasno odraža tudi pri naših gimnazijskih ter ponosa vrednih filmskih večerih, kjer sta ponosa vredni dobra družba in hrana. Kot je to (predvsem za mlade) v teh časih značilno, film na takih dogodkih sploh ni primarno dogajanje, temveč nekaj pretežno drugotnega pomena. Nekaj obstranskega; nekaj za poleg.

V zadnjih štirih letih so se predvajali filmi kot so Bohemian Rhapsody, Hustlers in Bad Boys for Life (kasneje imenovano BBfL).

Če bi si BBfL ogedala publika izpred daljnih let (ali ne tako daljnih: morda s konca prejšnjega tisočletja), bi bile kinodvorane kmalu po premieri podobne mestu duhov. Govorice se preprosto ne bi širile- oz. bi se: »Film je slab.« A z uveljavitvijo žanrsko prepletene akcije ter pocestnega humorja, zelo učinkovito pred premierno propagando, vizualno interesantnostjo ter vrnitvijo najslavnejših igralcev na televizijske/kino ekrane, je bil uspeh neizogiben. To ločuje »stare« čase od »novih.« Pri nas BBfl ni trpel praznih dvoran, širili smo bolj ali manj pozitivne govorice in rekli: »Hud film.«

Četudi je bil končni izkupiček od samega začetka prisoten dejavnik, je od takrat pomembnost njegove vloge eksponentno narasla in še vedno raste. V člankih, ki recenzirajo BBfL, se na več mestih pojavljajo irelevantne informacije glede financ. Koliko denarja je šlo za to, koliko so plačali tam, koliko zaslužili na tem mestu, itd.

A žalostna resnica je ta, da denar ni pretirano omenjan le pri recenziji BBfL. Resnica je ta, da se danes vse vrti okoli denarja in da lahko praktično v vsakem filmu prepoznamo komercialne poteze, saj brez zadostnega »budgeta« novodobni film nima predispozicije za biti konkurenčen drugim (ne izpolnjuje standardov). Do »budgeta« režiser pride z odrekanjem in omejevanjem samega sebe ter sebi lastnih idej na različnih področjih: skrajšanje filma zaradi reklam, ki se bodo predvajale pred začetkom, odstranitev neprimernih scen, umestitev reklam v nekatere prizore, …Če želi biti predstavljen širši publiki, si ne more privoščiti zavrnitve zgoraj navedenih pogojev- gledanost je najpomembnejše merilo uspeha in celo samega »preživetja« filma.

Preden sem obravnavani tematiki posvetila nekam več pozornosti in o celotni stvari racionalnejše premislila, me je jezil tovrsten izbor filmov na šolskih filmskih večerih.

Ali smo na Gimnaziji Vič učenci »zaostali«, da nekaj večplastnega filma s kompleksnejšimi liki in ne 100% neposredno predanim sporočilom ne bi razumeli? Mislila sem si, da kdorkoli iz naše šole te filme predlaga, sprejema in odobrava, podcenjuje pamet učencev, oz. svojih vrstnikov. Ampak; prvo kot prvo, danes ni več veliko »težkih filmov.« Teh nihče noče financirati- nobeno podjetje ni dovolj neumno, da bi si želelo vključiti svojo reklamo v moreč film, ki človeka ne spravi v pozitivno čustveno stanje. In drugo kot drugo, si je treba priznati, da si na »zabediranih« filmih na petkov večer ne želijo pasti oči niti učenci sami. Hollywoodska dekadenca nas ima v prijemu; drži nam zrcalo in ni v moji moči, da bi obsojala oboževalce Hitrih in drznih. A kaj naj; Vin Diesel me ne osupne.

Članek sem želela nasloviti: »Forsiranje komercialnega filma,« a vedno bolj se mi zdi primernejši naslov: »Forsiranje alternativnega filma.« Ker ta danes predstavlja za gledalce večjo tugo, temo, muko. V konformizem kapitalističnega komercializma nas je potisnila zabavna industrija in preveč udobno nam je, da bi se izvlekli ven.

Komercialni filmi so že davno tega bili forsirani do te mere, da so postali naša nova realnost. Sociologi nam pripisujejo naziv »otroci kapitalizma,« kar je širok pojem znotraj katerega bi se med drugim lahko identificirali tudi kot produkti komercializma.

Pa je danes, ko težimo k napredku, sploh še smotrno prizadevati si za ohranitev alt filma? Mislim, da vsaj do neke mere, ja. Sigurno. Še vedno imajo ti filmi številne prednosti, ki jih ženejo k ohranitvi.

Zelo močan je faktor nedostopnosti filma, s čimer ciljam na privlačno nedostopnost, ki človeka pritegne. Še neraziskan (neoskrunjen po svoje) film gledalca popelje v svet intime hitreje kot film, ki je vsem na ogled. Za gledalca je definitivno zanimivo tisto, česar še ne pozna in po čemer se sprašuje. Primerljivo je recimo z občutkom ob listanju sporeda Slovenske kinoteke. Bereš naslove in imena režiserjev, o katerih ne veš nič, a vseeno te nekaj »drajva,« da bi šel to gledat.

Statistike žal ne govorijo temu v prid. Najbolj profitabilna  oz. finančno zanesljiva so snemanja nadaljevanj in priredb književnih uspešnic. Sage, za katere smo že zdavnaj sklenili, da so iz dela v del bližje katastrofi, a nas kljub temu vedno znova zvabijo v kino. Na eni strani torej kanček upanja v filmsko nadaljevanje, katerega prvenec dolgo tega je bil tako obetaven in na drugi strani nepokvarjeno zanimanje za še neraziskan; tuj film.

Neznanost filma ni nujno mistično atraktivna, saj je tanka meja med »morda slišati za« in »ne imeti pojma o.« Kaj napravi film eksotičen in kaj odbijajoč? Pravilen odgovor v svetu komerciale bi bil: dobro trženje. Ko za nek film slišimo drugič, si lahko mislimo, da mora biti dober- saj drugače ne bi zopet slišali zanj. Ane? Če je na sporedu film, ki nam je popolnoma neznan, lahko takoj presodimo, da je brezvezen in zato o njem nihče ne govori. Konec koncev smo si napovednik za najnovejšega Jamesa Bonda ogledali skoraj vsi (in to ne enkrat), kot tudi vsi vemo, da Bond na koncu filma umre (četudi ne zares) … oboje po tuji pobudi in ne lastni volji. In vendar je večja možnost, da si bomo šli v kino ogledat Bonda, kot pa en popolnoma naključen »underground« film.

Škoda.

Zadnjič sem bila domenjena s prijateljico, da obiščeva kino v času »Tedna japonskega filma.« Celoten festival je bil zastonj. Odločila se je ne priti izključno zato, ker o filmu ni našla ničesar na internetu. Ne gre za to, da ima raje Sandlerjeve filme- zmotilo jo je dejstvo, da ni nikjer našla vsaj ene reference (ne dobre, ne slabe).

Mene pa ravno to pritegne! Film, ki ga ni na nobeni piratski spletni strani in ki ga ne boš nikoli videl, če ne greš ob tej in tej uri v kino. Vsak zamujen film je zamujena priložnost, saj nikoli ne boš vedel, kaj bi lahko od njega odnesel. Ko sedim v dvorani in doživim tak film, se čutim skorajda privilegirano. To mi vliva voljo do življenja. Sploh zdaj, ko so še Partisi za plačat.

Drugi razlog, ki je prijateljico takrat odvrnil od filma in pripravil do dvoma, je bila cena. Filmi, ki so zastonj, nimajo nikakršne predispozicije biti dobri, ker so v materialnem/plačljivem svetu blišča in bede; podobno kot ostali zastonj dogodki; simbol nižjega statusa in nasploh nekaj, za kar tako ali tako nihče ne bi plačal. Takšno je prepričanje mnogih. To je odraz vsega v zgornjih odstavkih napisanega, kjer sem nič kolikokrat omenila dobiček, profit in kako se kar naenkrat vse vrti okoli denarja.

Na zastonj dogodkih se predstavijo še neznani ustvarjalci in redkokdaj opazimo znan obraz z znanim imenom. Kar ni nujno slabo. Kdo pa pravi, da so režiserji, ki se šele uveljavljajo, bedni, neambiciozni in že v štartu brez perspektive! Teden japonskega filma je financirala japonska ambasada ravno zato, da bi si filme ogledala širša javnost. Zastonj dogodke bi zatorej morali videti izključno kot brezplačne priložnosti, ki so prava redkost v svetu butastega kapitalizma in ne kot nekaj povsem marginalnega.

Nekoč se mi je ob spoznavanju nekoga novega pripetilo, da je pogovor nanesel na film, ki sva si ga oba slučajno ogledala. Na to temo sva zašla spontano in zatorej je bilo vse še toliko bolj čudno- ta film se je predvajal enkrat samkrat na enem samem filmskem festivalu pri nas. Kolikšna je sploh verjetnost, da sva oba bila na točno tem specifičnem predvajanju?! Pa sva vseeno bila! Ta trenutek je postal izjemno intimen; trdno se je zapisal v moj spomin- četudi mu na zavestni ravni ne pripisujem tolikšne moči, je bil morda celo eden odločilnih pri nadaljnji izgradnji odnosa.

Film je pomemben. Film, ki ti da mislit. Film, ki vzgaja (na dober način). Film, ki si ga ogledaš in te presune, film, ki pusti vtis. Film, ki ga čutiš in ki ga drugi čutijo s teboj. Film, ob katerem ti postane slabo in film ob katerem ti je toplo. Film, ki se ti zapiše v spomin.

Verjamem, da bolj »izbran« film na šolskem filmskem večeru ne bi odgovarjal vsem. A važna je peščica učencev, ki se bi ob koncu tovrstnega večera usedla na avtobusno postajo in med čakanjem na avtobus nadomestila brezciljno sviranje po telefonu, s premlevanjem pravkar ogledane filmske vsebine. Film ni tam zato, da bi nas posilil s pozitivnimi občutji in nam pomagal lažje shajati z izpraznjenimi življenji. Ne, film je tam zato, da nas intrigira, v nas sproži konflikt in požene revolucijo. Na Hinckleya je Taksist tako močno vplival, da je izvedel  atentat na Reagana, vendar mu ta ni uspel. Režiser je takrat dejal, da če bi bil film resnično dober, bi bil predsednik zdaj mrtev, ne ranjen. Mož je govoril dejstva. Kvaliteta pred kvantiteto.

 

 

JEREB, Boris. (13. 6. 2017). Hoolywoodski filmi so vse bolj globalni. Zakaj je to lahko nevarno? Za misli. Dostopno na spletnem naslovu: https://za-misli.si/kolumne/ostali-avtorji/3420-hollywodski-filmi-so-vse-bolj-globalni-zakaj-je-to-lahko-nevarno-boris-jereb

Ljubimci, Zofijini. (2. 10. 2014). Komercializacija filma- poročilo. III. gimnazija Maribor. Društvo za razvoj humanistike Zofijini ljubimci.  Dostopno na spletnem naslovu: http://zofijini.net/komercializacija-filma-porocilo/

ŽUN, Klemen. (2003). Analiza dejavnikov komercialne uspešnosti filmov v ZDA : diplomsko delo. Univerza v Ljubljani: ekonomska fakulteta. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/zun751.pdf

RUDOLF, Matevž. (2013). Ko beseda podobo najde; slovenska literatura in film v teoriji in praksi. Ljubljana.

ŠTEFANČIČ, JR; Marcel. (2021). Zadnji film 2.0; vzpon in propad novega Hollywooda. Ljubljana: UMco, d. d. (Zbirka zgodovina ameriškega filma, 1. izdaja).

 

 

 

 

 

Želite prejemati naše novice?

Prijavite se na brezplačne e-novice in prejemali boste aktualne novice, zanimivosti, nasvete, ugodnosti in akcijske ponudbe.
info@zavod-solt.si +386 51 611 968